"...Večno bom ostal uganka. Tako drugim, kot samemu sebi..."
Kot bi slutil, da bo on in njegovo življenje in še šposebej njegova smrt, še po skoraj 150 letih še vedno zavito v tančico skrivnosti.
Ludvik se je rodil v rodbini Wittelsbach, ki je takrat vladala Bavarski.
Brezskrbno mladost je preživel na gradu svojega dedka.Že kot otrok je pogledoval na pečino nasproti, kjer so bili ostanki srednjeveškega gradu in sanjal o tistih časih in "pravih kraljih". Že takrat je bila njegova domišljija brez meja.
1864 so se mu sanje uresničile in postal je kralj. A vendar je prevzem vladavine bil vse kaj drugega kot to, o čemer je mladi Ludvig sanjal. Odločanja, vojskovanja,... To ni bilo zanj in kmalu je Bavarska izgubila vojno proti Prusiji. Kralj pa se je posvetil nečemu povsem drugemu - začel je graditi gradove in dvorce.
Prvega je zgradil na otoku jezera Chiemsee (Herrenchiemsee) pri Münchnu.
Notranjost je opremil v stilu svoje domišljije. Bogato, pisano, razkošno...
Ljubil je modro barvo... Kraljevsko modro. Kjerkoli je lahko, jo je dal "vdelati" in na dvorcu Linderhoff si je omislil tudi posteljo z modro kroglo, ki je oddajala modro svetlobo in obarvala modro celo sobo, ko je ponoči nanjo padala svetloba sveč.
Navkljub vsemu razkošju pa je kralj iz dneva v dan padal globlje v depresijo.
"...kakšno je to življenje...Mar je to življenje kralja?"
Bolj in bolj je bežal v svoj svet... Na pečini je nato dal zgraditi enega najlepših gradov na planetu - grad Neuschwanstein. Sanjal o Vesailski palači in srednjem veku. Kjer so kralji še bili pravi kralji. Podobe in legende iz tistega časa je dal prikazati v freske na gradu. Bil je globoko veren in razgledan. Prebral je nešteto knjig, ljubil je glasbo. Prijateljeval je z Richardom Wagnerjem, ki pa kralja ni samo "razvajal" s svojo glasbo ampak je bil celo osebni svetovalec v njegovih političnih odločitvah. Globoko je izkoristil kraljevo naivnost in predanost.
....a kralju ni mu bilo usojeno videti dokončan Neuschwanstein....
Izgubljena vojna s Prusi.... Kralj, ki se je zaprl v svoj svet.... Dolgovi iz izgubljenih vojn.... Bavarska je tonila...
"Kralj ni več sposben voditi dežele..." Politika je odločila... Vpoklicali so skupino zdravnikov, ki naj bi kralja razglasila za neprištevnega... Dr. von Gudden je v svojem zdravniškem poročilu zapisal, da kralj ni več v stanju voditi države. Da njegovo duševno stanje ni stabilno...
"...Kako lahko napišeš, da moj duh ni zdrav... Da nisem prišteven... Brez, da bi me sploh pregledal..." Je kralj vprašal Dr. von Gudden-a, ko so ga prišli iskat na grad Neuschwanstein, da bi ga odpeljali... A nič ni pomagalo. Kralja so odpeljali na grad Berg ob Starnbergersko jezero.
13.06.1886... Mrtvo telo kralja in dr. von Gudden-a so potegnili iz jezera. Kralj naj bi storil samomor in zdravnik je utonil pri reševanju. A kralj je imel strelno rano. Strela ni slišal nihče. Okoliščine smrti nepojasnjene...
...in to ostajajo še danes. Človek težko gre mimo dejstva, da gre tu za politično ozadje, kajti takoj po kraljevi smrti je država pobrala vso njegovo premoženje (seveda tudi vse dvorce in gradove) s pretvezo, da je kralj imel velike dolgove. Grad Neuschwanstein so dokončali in takoj odprli za turiste. Nekaj milijonov se jih od takrat vsako leto sprehodi skozi grad, ki ga je kralj gradil samo zase. Ni dovolil, da bi kdorkoli drug stopil v te prostore. Prav tako se trume turistov vali skozi Linderhoff, Herrenchiemsee in ostale... Tudi sam sem bil med njimi. Z odprtimi usti občudoval to brezmejno domišljijo labodjega kralja, ki je s svojimi "kreacijami" inspiriral samega Walt-a Disney-a, kateri je grad Neuschwanstein uporabil v svojih pravljicah.
Morda je Ludvig II Bavarski bil čudak, ki je živel v svojem svetu. Morda res ni bil prišteven. Morda pa je le bil nekdo, katerega brezmejna domišljija, otroška naivnost in globina duše je ustvarila svetlo točko v črni zgodovini Bavarske.
Kakorkoli že, bil je pravljični kralj...
